Ta sistem gospodarskega in socialnega partnerstva, največkrat kratko imenovan kar „socialno partnerstvo“, sloni na načelu prostovoljnosti: zgodovinsko součinkovanje interesnih združenj je karseda informalno in ni zakonsko določeno.
Socialno partnerstvo se ne omejuje na reguliranje delovnih razmerij. Tudi kolektivne pogodbe se na strani delodajalca po vseh pravilih sklepajo s strani posamezne podorganizacije Gospodarske zbornice in na strani delojemalca s strani Avstrijske zveze sindikatov. Po ocenah je okoli 90 % do 95 % delojemalcev, zaposlenih v zasebnem gospodarstvu, zajetih v kolektivni pogodbi.
Avstrijska posebnost je v tem, da socialno partnerstvo dejansko sega na vsa področja gospodarske in socialne politike. Zato Avstrija velja tudi kot vzorčni primer korporatizma, torej obširnega in usklajenega zastopanja interesov.
Štiri velika interesna združenja kot
niso zgolj interesna združenja v ozkem pomenu, se pravi socialni partner in lobistična organizacija s storitvami za svoje člane. Poleg tega so namreč na raznolike načine zasidrani v političnem sistemu Avstrije. Medtem ko so zbornice zakonska interesna predstavništva z obveznim članstvom za delodajalce oz. delojemalce, je Avstrijska zveza sindikatov (ÖGB) društvo s prostovoljnim članstvom.