Inhalt

Zgodba o uspehu: koliko stane delovna sila in kje? Primerjalna študija TPA skupine

TPA je skupaj s agencijo za kadrovsko svetovanje Kienbaum objavila študijo, ki primerja stroške dela v dvanajstih izbranih državah južne in srednje Evrope.

listen

Študija »Stroški delovne sile kot dejavnik pri geostrateških odločitvah podjetja« se osredotoča na štiri skupine ljudi: poslovodstvo, vodstveni kader, zaposlene in delavce. O rezultatih študije smo se pogovarjali z gospo Mojco Mlakar, partnerko v TPA in davčno svetovalko, ki je za raziskavo pripravila podatke za analizo stroškov v Sloveniji. 

AA: V katerih državah deluje skupina TPA? 

Skupina TPA je aktivna v dvanajstih državah srednje in jugovzhodne Evrope: Albaniji, Bolgariji, Hrvaški, Črni gori, Poljski, Romuniji, Srbiji, Slovaški, Sloveniji, Češki in Madžarski. V celotni skupini več kot 1700 zaposlenih na 30 lokacijah v 12 državah skrbi za stranke.

Skupina TPA je neodvisna članica združenja Baker Tilly Europe Alliance in tako svojim strankam ponuja svetovno mrežo davčnih svetovalcev, revizorjev in svetovalcev za upravljanje. Zahvaljujoč zavezniškemu partnerstvu z mrežo Baker Tilly International je 12 držav neodvisne skupine TPA optimalno povezanih po vsem svetu in lahko zagotavljajo visokokakovostne storitve v vseh gospodarsko pomembnih mestih in regijah sveta. Mrežo Baker Tilly International trenutno sestavlja 122 neodvisnih članov v 146 državah z več kot 36.000 zaposlenimi in se s to ponudbo uvršča med deseterico svetovnih svetovalnih mrež.

listen
Mojca Mlakar, davčna svetovalka in partnerka v TPA Slovenija.
listen

AA: Kaj odlikuje študijo in jo dela drugačno od ostalih raziskav?

Mednarodne študije so same po sebi relativno redke v primerjavi z raziskavami, osredotočenimi na eno samo državo. Večina tovrstnih mednarodnih študij predstavlja le izračune neto zneskov, ki izhajajo iz enakih bruto zneskov v različnih državah. Za geostrateške odločitve pa so pomembni dejanski stroški. Naša študija torej upošteva povprečne dejanske plače (vključno z običajnimi izplačili bonusov) v posamezni državi. Za štiri poenostavljene plačne ravni (poslovodstvo, vodja, zaposleni in delavec) so bili na eni strani izračunani skupni stroški za podjetje, na drugi strani pa pripadajoči neto zneski zaposlenih (zneski so zaokroženi na sto evrov). 

AA: Kakšni so glede na vaše podatke stroški delovne sile v različnih evropskih državah?

Po skupnih stroških je Avstrija – kar ni presenetljivo – še vedno z veliko prednostjo na prvem mestu. Sledijo Slovenija, Češka in Slovaška za vse omenjene plačne ravni – vse tri so neposredne sosede Avstrije. Stroški dela za Poljsko, Hrvaško in Madžarsko so v »srednjem razponu«. Črna gora, Romunija, Srbija in Bolgarija pa imajo nizke skupne stroške dela. Najnižji skupni stroški so za vse plačne ravni v Albaniji.

Opazno je, da so stroški zaposlenih v državah, ki niso članice EU, razmeroma nizki. Poleg tega imajo tiste države, ki so se EU pridružile prej (Slovenija, Češka, Slovaška, Poljska, Madžarska), višje stroške dela kot države, ki so se EU pridružile pozneje (Romunija, Bolgarija). V jugovzhodni Evropi so stroški zaposlenih zagotovo nižji. Seveda je treba pri izdelavi izračunov upoštevati, da imajo zaposleni v posameznih državah različne stopnje izobrazbe ter da je treba pri odločanju upoštevati tudi druge dejavnike (npr. omejitve zaradi delovnih predpisov). 

listen
Video: TPA Slovenija se predstavi
video abspielen
listen

AA: Kako se razlikujejo stroški delovne sile glede na panogo? 

V vseh državah so stroški osebja na IT področju višji glede na povprečje, pri čemer se razlika glede na državo giblje od 2 % do 12 %, v številnih primerih okoli 5 %. Nasprotno pa so pri delavcih v proizvodni industriji večja odstopanja pri stroških zaposlenih – odvisno od tega, ali delajo v proizvodnji ali na drugih področjih. Odstopanja so med 7 % in 21 %, v nekaterih primerih tudi okoli 10 %. 

AA: Čeprav možnost uporabe službenega avtomobila ne vpliva nujno na geostrateške odločitve podjetja, je vsekakor zanimivo za direktorje in kader na vodilnih položajih, ali v določeni državi obstajajo olajšave. Kaj je pokazala vaša raziskava, še posebno na področju e-mobilnosti? 

V naši raziskavi smo lahko ugotovili, da je zasebna uporaba službenih vozil v Avstriji jasno urejena, pri električnih avtomobilih pa obstajajo celo neobdavčene ugodnosti. Tudi nekatere druge države, med njimi tudi Slovenija, so že začele spodbujati elektromobilnost (npr. Poljska, Romunija, Slovaška). Spodbude se ne nanašajo vedno na to, da se zasebna raba vozil ne obdavčuje, kot v Avstriji, obstajajo namreč tudi drugi pristopi. Za podjetja je seveda zanimivo, če je za e-avtomobile možen polni ali delni odbitek davka na dodano vrednost (države to urejajo individualno), če je dovoljena pospešena amortizacija vozila (npr. na Slovaškem), odprava davka na vozilo (npr. na Madžarskem), uvedba davka na neelektrična motorna vozila in podobno. Omeniti je treba tudi, da je davčna zakonodaja v zvezi z e-mobilnostjo še v povojih ter da bodo v naslednjih letih v mnogih državah zagotovo vložene številne zakonodajne pobude, se pa tudi na davčnem področju dogajajo spremembe v smeri spodbujanja e- mobilnosti.