Dunajske kavarne so prava institucija. Stoli znamke Thonet, marmorne mize, lože in časopisne mizice so del tradicionalne opreme, prav tako natakarji in natakarice v črnih oblekah ter belih srajcah. Dunajska kavarna je že od nekdaj veljala za prostor srečevanj in izmenjav, komunikacije in ustvarjalnosti, prostor za branje časopisov in delo.
Nedavna raziskava je želela ugotoviti, kakšna je današnja podoba dunajske kavarne. In rezultati kažejo, da njen ugled ostaja odličen. Za približno 32.000 Dunajčanov je kavarna pregovorna »druga dnevna soba«, ki jo obiščejo vsak dan. Tretjina prebivalcev gre v kavarno vsaj enkrat na teden, četrtina pa večkrat na mesec – predvsem zato, da se srečajo z znanci (okoli 70 % anketiranih) ali pa da se sprostijo (skoraj 40 % anketiranih).
Več kot polovica vprašanih si ob kavi privošči tudi torto ali pecivo. Najbolj prodajana kava je dunajski melange, ki je mešanica podaljšanega espressa in enake količine spenjenega mleka. Poleg melangea pa se v ponudbi skrivajo številne posebne kavne specialitete z zanimivimi imeni, kot je na primer »Einspänner«, kar v prevodu pomeni enovprežni voz. Ime izvira iz časov, ko so kočijaži na kočijaških boksih držali kavo v roki in upali, da bo ostala topla čim dlje. Da bi to dosegli, so kavo prekrili z bogato plastjo stepene smetane, ki je učinkovito zadržala toploto. In voilà, tako se je rodila kava »Einspänner«.
Dunajske kavarne imajo dolgo in bogato zgodovino: prva je bila odprta že ob koncu 17. stoletja. S svetovno razstavo leta 1873 je dunajska kavarna pridobila mednarodni sloves. Leta 2011 je bila tradicionalna dunajska kavarna vpisana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine: »Kavarne so prostor, kjer se izgubiš v času in prostoru, na računu pa ostane le kava.« Aktualna študija potrjuje, da ta izrek še vedno drži in da kavna kultura ostaja zelo cenjena. Zakaj 2 % Dunajčanov ne zahaja v kavarne, pa ostaja uganka, o kateri bi se zlahka filozofiralo prav v kateri od njih.
